Pa smo ga le dočakali, z današnjim dnem se začenja verjetno najpomembnejša športna prireditev v zgodovini Slovenije, na kateri bodo svoje želeli pokazati tudi naši reprezentantje.

Po pričakovanjih letošnje evropsko prvenstvo poimensko ne bo tako zelo kvalitetno, kot je bilo tisto v Litvi, čeprav si bo lepote Slovenije ogledal marsikateri svetovni zvezdnik. Pomankanje največjih košarkarskih imen je predvsem razlog, da letošnji EP ne odloča o ničemer, medtem ko je tisti v Litvi štel tudi kot kvalifikacije za olimpijske igre. Najbolj zvezdniško ekipo izmed vseh je pripeljala Francija, ki prav zaradi tega dejstva prevzema mesto prvega favorita tega turnirja. Francozi v svoji zgodovini še nikol niso bili evropski prvaki, še najbližje so prišli pred dvema letoma, ko jih je nato v finalu ugnala Španija. Na tem turnirju špancem manjkata dva glavna akterja zmage izpred dveh let, Juan Carlos Navaro in Pau Gasol. Kljub manjku teh dveh igralcev pa stavnice aktualne evropske prvake vseeno uvrščajo v najožji krog favoritov za medaljo, v katerem najdemo tudi zastrašujočo Litvo, ki je na pripravljalnih tekmah nagnala strah v kosti marsikateri reprezentanci, omenja se tudi Grčija, ki je bila že večkrat krvnik slovenske izbrane vrste. Če ta krog favoritov nekoliko razširimo tam najdemo tudi Slovenijo, Rusijo, Srbijo in morda bi lahko dodali še kakšno reprezentanco, ki bi lahko presenetila, tako kot je pred dvemi leti Makedonija.

Toda kaj dejansko pričakovati od evropskega prvenstva? Slovenija bo v teh 19. dneh predvsem skrbela, da se bo Slovenija promovirala v najlepši luči ter tako morda končno prekinila večno mešanje s Slovaško. Kar pa se reprezentance tiče lahko povemo samo eno, ta generacija košarkarjev, ki so v mladinski selekciji osvojili zlato medaljo na velikem tekmovanju se počasi poslavlja in to je verjetno njihova zadnja možnost, da medaljo osvojijo tudi s člansko izbrano vrsto. Veliko se stavi na dejstvo, da je to prvenstvo doma, da bodo na vsakem koraku odmevale slovenske pesmi, da bodo košarkarji na vsakem koraku slišali slovenski jezik in v dvorani delali peklensko vzdušje nasprotnikom, ki si morda niti ne predstavljajo v kakšen pekel prihajajo. Ali pač? Če gre soditi po zadnji pripravljalni tekmi imamo v Sloveniji še vedno zelo medlo navijaško mentaliteto. Večino tekme s Francijo so gledalci zgolj sedeli in gledali, kakšnega resnega navijanja, razen mehiškega vala ali dveh, ni bilo zaslediti. Nočem delati krivice tistim, ki dejansko so navijali, toda stožiška dvorana je bila vse prej kot “pekel”. Toda morda moramo razlog iskati drugje, to je vendarle bila zgolj pripravljalna tekma in verjamem, da bo, ko se bodo igrale prave tekme, pokazala prava podpora navijačev, ki smo jo, glede na zgodovino tudi sposobni.

Kakšne so možnosti Slovencev na tem tekmovanju lahko zaenkrat zgolj ugibamo. Sodeč po pripravljalnih tekmah sodimo med favorite za medaljo, toda prvenstvene tekme so vendarle nekaj drugega kot pripravljalne. Dejstvo je, da Slovenija na tekmovanje ne pošilja najmočnejše postave, kljub temu pa premoremo dovolj kvalitete, da premagamo vsakega nasprotnika. Predvsem bo veliko odvisno od Gorana Dragića, Jake Lakoviča, Gašperja Vidmarja, Boštjana Nachbarja in Mirze Begića, ki bodo zagotovo glavni nosilci slovenske izbrane vrste. Naši fantje bodo manjko v individualni kvaliteti zagotovo nadomestili z borbenostjo, ki je, glede na priprave, ne manjka niti malo. Predvsem Murić in Zoran Dragić prednjačita v igri “ni izgubljene žoge” in se borita do konca. To je ena glavnih prednosti domače izbrane vrste, saj, glede na oglede ostalih reprezentanc, le te ne premorejo polovico borbenosti, ki jo premore Slovenija. Tudi igra naših, če jo primerjamo s tisto izpred dveh let, je na povsm drugem, višjem nivoju. Več je hitre igre, podaj, kot tudi izjemna igra v obrambi, kar nas lahko navdaja z velikim optimizmom, sploh če spremljate ligo NBA, kjer vsi trenerji povdarjajo, da zmage v končnici prinaša dobra obramba.

Prvenstvo strokovno gledano morda ne bo tako zelo zanimivo, kot so bila kakšna v zgodovini, toda kar se tiče Slovenije bo to verjetno najboljše prvenstvo odkar imamo samostojno državo. Utrip košarke se bo čutil na vsakem koraku, vse pa prihaja iz dejstva, da Slovenija je imela in ima rada košarko.

Slovenci so uspešno prebili led. Igra sicer pošteno šepa, vendar zmaga je tisto kar šteje. Nismo se uspeli odcepiti za več kot 6 točk, Čehi pa so prelahko s protinapadi/tranzicijsko igro prišli do (pre)lahkih košev. Naši so v istih situacijah zamrznili, se slabo odločili s podajo ali zabijanjem v zid. Nervoza je bila prisotna na obeh straneh, vendar sta se pritisk in želja bolj opazila pri naših reprezentantih. Igra Slovenije je zelo nihala, kar je sicer za prvo tekmo pričakovano, vendar so naši še posebej v napadu izbrali nešteto slabih odločitev, Čehi pa so veliko slabih odločitev kaznovali z zabijanjem. Goran Dragič, prvi zvezdnik naše ekipe, se ni strelsko izkazal, vendar je prevzel odgovornost nase v zadnji četrtini in dosegel nekaj ključnih točk. Slovenci so skoraj izpustili tekmo iz rok s tremi zapravljenimi prostimi meti Boštjana Nachbarja, vendar so na slovensko srečo tudi Čehi slabo odigrali v napadu (v protinapadu so metali enajst sekund pred koncem in zgrešili, namesto da bi do konca uro porabili). Boštjan je po tekmi dejal, da se vidi kot enega izmed vodilnih v ekipi. Bil je jezen nase zaradi zgrešenih prostih metov. Lahko bi rekli, da se je Boštjan z zmago izognil hudim kritikam, vendar ne gre dvomiti v to, da bo borec kakršen je Nachbar v naslednji tekmi bolje odreagiral. Prva zmaga je iz psihološkega vidika izjemno pomembna.

V obrambi večjih lukenj ni bilo razen v trenutkih nihanja igre, izkazala sta se Begić s tremi in Vidmar z dvema blokadama, brata Dragić pa sta ukradla vsak po dve žogi. Uvodna tekma je torej uspela, vsa Slovenija je dobila priložnost dihati s svojo košarkarsko reprezentanco, košarkarji pa so zaupanje in navijanje nagradili s srčno igro ter pomembno zmago.

Slovenska košarkarska reprezentanca je zmagala tudi na tretji tekmi na tem evropskem prvenstvu in tako koraka proti prvem mestu v skupini C.

Slovenci so tekmo začeli nekoliko v krču in Gruzinci so to z veseljem izkoristili in dobili prvo četrtino. Slovencem met nikakor ni stekel, težave so imeli tudi v obrambi. Toda vse skupaj se je povsem obrnilo v slovensko smer največji doprinos pa je imel Domen Lorbek, ki je kot po tekočem traku zadeval mete za tri točke. Dodatno je navijače spodbudil še Nachbar, ki je po doseženi trojki gestikuliral, da jih naši reprezentantje potrebujejo in naj bojo glasnejši. Slovenija je četrtino dobila z 31:13 in prednost po prvem delu igre je znašala 12 točk.

Tudi tretja četrtina je bila, bolj kot ne, v znamenju borbene igre domačih fantov, toda proti koncu četrtine so se Gruzijci začeli približevati in napovedali, da še niso rekli zadnje besede. V zadnjem delu tekme je Hickman po košu in še dodatnem prostem metu približal svojo ekipo na 2 točki zaostanka. Hitro odgovori Goran Dragić, toda gostje ponovno vrnejo z isto mero. V slovenski izbrani vrsti so se poznale krizne minute, ki pa jih, nekoliko po sreči, prekine Jaka Blažič in zadane za štiri točke Slovenije. Toda tekme še zdaleč ni bilo konec in po zaslugi Sanikidzeja Gruzija še naprej ogroža slovensko zmago, nato pa je z lepo finto trojko zadel odlični Domen Lorbek (edino trojko slovenske izbrane vrste v drugem polčasu!) in ponovno smo lažje dihali. Lorbek nato še ukrade žogo in z zabijanje na noge dvigne navijače, toda kaj hitro jih je utišal odlični Sanikidze, ki je slabo minuto pred koncem s trojko ponovno približal Gruzijo na 2 točki zaostanka. Odločilni koš šest sekund pred koncem doseže Z. Dragić in Slovenci se lahko veselijo novih točk na svojem računu.